Delovna akcija na GRS bajti

Kako smo gradili vodnjak v Grohotu
Stari leseni »Tatrman« je po dvajsetih letih že dodobra sprhnel in očitno je bilo, da je čas za nadomestilo. Spominjam se, kako smo iskali primerno deblo zanj, kako smo ga našli in pripravili tam nekje nad planinsko kočo, prav v času, ko se je pri razpelu ob koči začelo vsakoletno bogoslužje. Prav ko je šunder pred kočo nenadoma utihnil, sva ga z Rajkom nežno, skoraj neslišno položila na zeleno blazino. Takrat šele, smo začeli razmišljati, kako ga bomo po brezpotju spravili do našega zavetišča. Retina je bilo zakrivljena in velika čez dva metra, obseg pa, no saj se spomnite kakšen obraz je imel tisti »koči«. Odločitev je bila kar hitra in logična: saj smo vendar reševalci, uporabili bomo mariner, pa bo že šlo. In je šlo, težko, saj veste, smo pač tako-tako. Mariner smo med mukotrpnim transportom tega težkega »ponesrečenca« sicer zlomili, pa so ga naši mojstri kar drugi dan dobro popravili, da je bil ponovno pripravljen za svojo osnovno funkcijo. Debeluh je bil tako pred zavetiščem in na vrsti je bila ureditev temelja, postavitev in priklop. Tu se je začel drugi del akcije v stilu »a je to«. Najprej smo ugotovili, da ga ne bo lahko prevrtati in da strojno delo odpade. Dobili smo starodobni ročni sveder, ga podaljšali in vrtanje se je začelo. Zmogli smo tri štiri zasuke svedra, izvlekli čedno leseno »smrečico«, pa spet nekaj zasukov in izvlek, vse dokler nismo prišli do krivine. Kako smo prevrtali okoli krivine ne bom povedal, a smo pogruntali tudi to. Zatem smo postavili trinožnik kot ob kolinah » kočija« (prašiča), uporabili vso reševalno znanje in tehniko ter ga dvignili in postavili na temelj. Pritekla je voda in začel je služiti svojemu namenu. Ko sem ga še malo izrezbaril in dodelal, je bil dolga leta všeč mnogim. Žal smo se letos morali od njega poslovit, v zahvalo za dolgo služenje, smo ga razrezali za podkurit.
Za novega sva bila že lani znova zadolžena z Robnik Rajkom. Razgledovali smo se za primernim kosom, saj smo hoteli nekaj posebnega, vendar bi težko našli enakovreden primerek. V bližini kurišča sem nagledal večjo skalo, ki se mi je zdela primerna, vendar primerno tudi težka. Naši korenjaki so jo kar zagrabili, prekotalili in padla je odločitev da bo tokrat »tatrman« kamnit.
Po letu dni premora, stari vodnjak je že pošteno puščal, smo se Robnik, Mandl, Črešnar in Ritonja 23.6.2014 odpravili v Grohot, da smo ugotovili kaj in koliko materiala potrebujemo za ponovno »horuk« akcijo. Naslednjič, čez dva dni, je Črešnarja nadomestil Svetec. Pripeljali smo potreben material in z malo nostaligije in pomočjo železne lomilke, je stari premočeni tatrman kmalu obležal pred nami. Lotili smo se razdiranja temeljev in prebiranja kamnov, in začeli z zidanjem novega temelja . Da ne bi šlo vse gladko, je poskrbel instant beton – estrih, ki se ni in ni hotel sušiti tako hitro kot bi mi želeli. Bilo nas je že strah, da nimamo primernega materiala, pa smo mu dali čas in v vmesnem času odstranili stare betonske tlakovce, Švarci pa je z macolo grdo pobožal kamin, da se je sesul v prah in pepel. Tudi ta je bil namreč že v žalostnem stanju za odpis, novi pa že naročen. Pripravili smo podlago za novega in za ta dan zaključili in se vrnili v dolino. Nabavili smo še dve vreči suhega betona in cement ter pripravili še nekaj dodatnega orodja.
Naslednji dan se nam je pridružil intendantski del ekipe, Marina in Zdenka, ki sta poskrbeli da nismo trpeli lakote. Najprej smo dokončali temelj, tokrat smo beton raje mešali kar sami, za kar sta Rajko in Švarci navozila pesek in kamenje. Na vrsti je bil transport izbranega kamna, – skale na pripravljeni prostor, za kar pa tokrat nismo uporabili marinerja, temveč zapletena škripčevja in druge »horuk naprave« kakor stari egipčani. Bilo je ponovno zelo podobno coprnijam izpred dvajset let. Pogrešali smo trinožnik, ki bi nam pomagal namestiti težki kamen na podstavek, pa smo se morali znajti drugače. Na srečo so okoli in okoli prostora drevesa, da smo jih uporabili za sidrišča. Začelo se je: povleci, podpri, potegni , potisni enkrat levo drugič desno, ker nam je kar nekajkrat skoraj oddrsel v nepravo smer. Ko je kamen končno sedel na svoje mesto smo si oddahnili. Temelj je vzdržal obremenitev, zavrtali smo luknjo za pipo, kamen pa podprli in privezali, da bi se v miru utrdil.
Golobinek je do planinske koče pripeljal nov kamin, dele, ki so tehtali150 in več kil, smo zvozili do bivaka posamično. Že samo prekladanje in razkladanje je bilo spet tako-tako,-težko. Sestavo kamina smo prepustili drugemu Rajku,- Kosu in Mavriču. Kakšno coprnijo in katere pomočnike sta morala uporabiti pa vesta le ona. Lahko sigurno ni bilo, a jima je seveda uspelo.
Čez nekaj dni, je zaključna dela opravila ista ekipa brez mene, saj me je od tistega horuk, tako usekalo v hrbet, da naslednji dan še sedeti nisem mogel. Rajko je doma pripravil vse cevi in priključke, v Grohotu so vse zmontirali in dokončno zazidali, pritekla je voda.
Ko bo zaključena še talna ureditev, položen nov tlak, in vodnjak prerasel mah in zelenje bo zagotovo lepo vključen v okolje. Upam, da bo dolgo služil namenu in bo ljudem všeč kot prejšnji.
RCH