Reševanje v Pallavicinijevem žlebu na Grossglocknerju-maj 2014

V Matreiu smo še v temi pripravljali helikopter AS 355-Ecuireuil in medicinsko opremo. Baza Martn 4 na vzhodnem Tirolskem. Čez nekaj minut smo že pri zajtrku, nato pa pred računalniki, saj se da med čakanjem na intervencijo narediti kaj koristnega.
Okrog poldneva zapiska pozivnik. Innsbruški center za obveščanje črkuje na majhen ekran le najnujnejše informacije: Grossglockner, Pallavicinijev žleb 100m prod vrhom. Zlom roke, možna poškodba glave. Moj tehnik rahlo pobledi, saj mu je v trenutku jasno, da bo, kot vedno v takih primerih, največje breme reševanja padlo nanj. V helikopterju smo vedno le trije, poleg pilota in zdravnika še tehnik, ki pomaga obema, odvisno od potreb. V primeru stenskega reševanja je odgovoren za pripravo podvesne vrvi. Hitro in tiho se odpravimo in znotraj tretje minute od klica se helikopter že dviguje. Treba bo visoko, na nadmorsko višino 3700 metrov, kjer pod veliko skalo, pripet na klin v plezalnem pasu visi poškodovanec. Soplezalci ga bodo dobro »zapakirali« v spalno vrečo, da mu v kratkotrajnem čakanju na vlagi in vetru ne bo prehudo mraz.
A vrh in še 200 višinskih metrov Kleka ovijala megla. Goro smo ovohali z vseh strani in preverjali, ali bi se vseeno dalo… megle so se v vetru trgale, a le za hip in to ne zadošča. Je prenevarno, če pilot izpred oči le za hip izgubi fiksno točko, ki mu služi za varno lebdenje. Kljub vsej tehnologiji, je osrednji nadzorni center takega reševanja še vedno glava, kljub vsem možnim senzorjem sodobne tehnologije še vedno oko. S hitrim reševanjem tokrat ne bo nič, poškodovanec tiči globoko v megli Klekove severne stene, pa tudi v megli negotovosti in bolečine svoje čudno na stran štrleče podlehti.
Pristanemo na severni, koroški strani gore, v vasici Heiligenblut, kjer nas čakajo gorski reševalci z vrvmi, vitlo in sploh vso opremo. Iz helikopterja zložimo vso težko medicinsko opremo z jeklenkami in aparaturami, kar omogoči, da naložimo kakega reševalca več. Plovilo bo zaenkrat le višinski taksi za gorske reševalce, »shuttle«, kot mu rečemo. Izkrca nas na t.i. železniški postaji (»Bahnhof«), kot se na 3600metrih imenuje zadnja pristjalna poševnina pred vršnimi strminami gore. Dereze so na nogah, kot bi mignil, v roki že tiči cepin. Reševalci me malo postrani gledajo, sploh se vidimo prvič: »Dohtar, tu je sneg, a bo švo?«. Nič jim ne govoričim o svojih gorskih izkušnjah, a ko me le hočejo navezati, jih pomirim, da sem letos na tem pobočju že tretjič. Z malo besedami se hitro razumemo. Medtem, ko eni napeljujejo vrvno ograjo v strmino proti Malemu Kleku (Kleinglockner, 3770m), kar bo omogočilo kasnejši varen spust, ostali dihajoč brzimo v zajedo med obema vrhovoma (Glocknerscharte, 3755m) v iztek Pallavicinivjevega žleba. Do vršnega križa je od tam le lučaj. Sidrišče je hitro narejeno. Izvem, da je v žlebu dvojna naveza. Zaradi padajočega kamenja in ledu vsi stojijo. Pametno. To je bil tudi razlog poškodbe češkega alpinista. Z reševalcem se vpneva v PAW-reševalno ploščico in fantje naju spustijo v meglo. Dereze praskajo po skali in mehkem ledu. Ugotoviva, da niso imeli najugodnejših razmer za vzpon. Za plezanje ni zadosti mraz, čeprav medtem poškodovani drgeta, in žleb je krušljiv. Pa tudi pozno je. Iz Pallavicinija se navadno izpleza do osmih zjutraj.
Kmalu sva pri poškodovancu. Jan mu je ime. Zaradi mraza in dehidracije ne najdem nobene vene, kamor bi mu lahko vbrizgal protibolečinsko zdravilo. Odločim se za injekcijo v mišico, čeprav učinkuje nekoliko kasneje. Izberem tako zdravilo, ki bo učinkovito olajšalo bolečine, a mu ne bo onemogočalo kasnejšega sestopa. Nemobilen poškodovanec bi nam na strminah Velikega Kleka vzel še nekaj dodatnih ur reševalnega časa. Sledi imobilizacija podlehti. Z Georgesom mu namestiva novo čelado, staro mu je odnesel udarec ledenega bloka. Imel je srečo. Z glavo ni nič hujšega. Sledi povelje reševalcem in kmalu zabrni motorna vitla, zadnje dognanje tehnike, in že se vsi trije počasi dvigujemo. Ponekod reševalci še danes poganjajo vitlo ročno, kar pa vzame precej dragocene energije, še posebej na dolgih dvigih. Majhno, zeleno, ropotajočo in po bencinski mešanici smrdečo škatlo, ki se dere kot motorna žaga a neumorno vleče statično vrv, so reševalci iz Heiligenbluta zaradi njene »naklonjenosti« poimenovali kar »Die grüne mamma«. Ko nas v nekaj minutah privleče do roba stene, analgetik že deluje. Bolečin ni več in poškodovancu uide nasmeh. In lepo da mu je in malo se mu vrti. Zanj trenutno ustrezno doživljanje, zame alarm, da ga na dveh popkovinah in še varovanega na vrvi počasi budno spremljamo v dolino. Počasi sestopa in se smehlja. Med sestopom sem v stalnem kontaktu s pilotom, ki poskuša predreti meglo in zalebdeti v bližini. A to ne bo šlo vsaj še naslednjo uro. Megla je vse gostejša, kot se za popoldneve v Alpah spodobi. Veter nas ne moti, na sestopu se celo znojimo. Ko pridemo na 3650 metrov, še nad »železniško postajo« zaslišim helikopter ter takoj zatem pilotov rezek glas v slušalkah: »Zdaj ali nikoli!«. Za tem glasom zaznam vso silno količino adrenalina v njegovih žilah, ko s hrumečima rotorjema v naši bližini nosi odgovornost zase in za vse nas. Počepnemo, poškodovancu sezujemo dereze, nato iz megle počasi prilebdi v našo neposredno bližino rdeča veverica (Eurocopter 355 AS Ecureuil, ecureuil=francosko veverica). Tehnik pomaga pri vkrcavanju. Danes mu je bilo prihranjeno reševalno delo v steni, a je vseskozi skrbel za varen prevoz moštva, dotakanje goriva, komunikacijo s policijskim helikopterjem (ki prav tako prevaža moštvo in opremo) in centralo. Pogleda me in se zareži: »Si zrihtal dohtar, a?«. Oddahnem si tudi sam, pilot pa kmalu najde luknjo v megli, od koder spusti veverico proti dolini. On reče temu kontroliran spust, jaz strmoglavljenje. Poškodovanec za hip začuti želodec v grlu in nemalo zatem smo v urgentni sobi območne bolnišnice (Bezirkskrankenhaus Lienz). Kot izvem kasneje, menda naredimo vtis z našimi velikimi očmi, premočeno in zamazano obleko ter smrkajočimi nosovi. Prehitro smo prišli dol iz malo drugačnega okolja kjer smo bili še pred nekaj minutami in se pač še nismo »aklimatizirali«… Poškodovancu gre v redu, čaka ga operacija. Ne zebe ga več. »Djekujem, djekujem, djekujem« vseskozi ponavlja.

Gorjanc Jurij

http://kaernten.bergrettung.at/heiligenblut/index.php?page=news&newskat=42&id_news=783