Spomin na Brino

DSC_0362_resize

 

Ko si otrok želi psa, si ga želi z vsem srcem. Upa, da bo v njem našel zvestega prijatelja, navihanega pajdaša, ali zgolj bitje, ki mu bo lahko posvetil svojo skrb in pozornost. Vendar je tistega večera v naše življenje vstopilo veliko več, kot si majhen otrok sploh lahko predstavlja.
In tam je čepela … puhasta, črna kepa ter se prestrašeno stiskala v kot. Moja neskončna želja na štirih tačkah – Brina.
Da bo reševalka, smo se odločili, še preden sta oče in mama na skrivaj šla ponjo. Potrebno je bilo začeti od začetka in brez pravih izkušenj. Sama sreča nam je dodelila, namesto labradorke (za kar se je Brina izdajala, ko je bila še mladiček), mešanko z najboljšimi lastnostmi dveh pasem: podedovala je zvestobo ter vztrajnost ovčarja in nežnost ter potrpežljivost labradorca. Le njena ušesa se niso mogla ravno odločiti, kam spadajo, zato je eno vztrajno stalo pokonci, drugo pa se je povešalo navzdol.

Brina si je v svoji profesionalni karieri (kot lavinski pes) ter malo manj profesionalni (kot scarkljano bitje, kakor se za pravega pasjega družinskega člana spodobi) nabrala mnogo izkušenj. Spomin na nekatere še danes zariše nasmeh na obraz, druge pa so za sabo pustile boleče sledi.

Da ima izredno dober voh ter občutek za iskanje, je pokazala na neki zimski vaji na Raduhi. Reševalci so s pomočjo lavinskih žoln (elektronske naprave) iskali že pred tem v sneg zakopano napravo. Da se skrita žolna sploh lahko najde, mora biti vključena, kar pa v tem primeru, seveda, ni bila. Eden od reševalcev-pripravnikov jo je nepropustno zapakiral v plastično vrečko ter izključeno zakopal globoko v sneg. Na zasneženem hribu nad kočo jo je bilo nemogoče najti, zato se je v iskalno akcijo podala Brina. Nekateri so upravičeno dvomili, da jo bo sploh našla, saj plastična vrečka zadržuje vonj. Poleg tega, lavinski psi med treningom sledijo človeškemu vonju. Tokrat je bil sneg prekrit s človeškimi sledmi, saj so po njem že cel dan hodili reševalci, plastična naprava pa je oddajala le malo vonja. A Brina jo je našla! Kakor, da bi vedela, kaj išče. Kot vsakič, se je tudi tokrat razveselila svoje najdbe in vrečko hitro skopala izpod snega.

Pri devetih letih pa jo je doletela nesreča vseh pasjih nesreč – k hiši je prišla še ena črna kepa, ki je nerodno capljala okrog po travi, težila in se želela stiskati. Vendar ji je Brina hitro pokazala, kako se je treba obnašati. Postala je odlična pasja mentorica, tako na vajah in v akciji kot tudi pri vseh neumnostih. Tija ji je popolnoma zaupala: če se je Brini zdelo potrebno, da z lajanjem opozori mimoidočega psa nase, ji je Tija brez pomisleka sledila. Tudi takrat, ko psa izza žive meje sploh ni videla in je lajala v prazno, ni dvomila … Brina že ve, kdaj se laja!
Za vso pasje znanje, ki ga ima Tija, za njeno željo do iskanja, za vse, kar smo se v teh letih naučili o psih, se je potrebno zahvaliti Brini. Njena zapuščina se ni končala z njo, ampak ostaja v nas.

Vsakič, ko zazvoni telefon in se na ekranu izpiše poziv za iskalno akcijo, se reševalec zaveda, da nekdo potrebuje njegovo pomoč. Za Brino pa je bilo iskanje le igra, v kateri je uživala in za katero je bila na koncu nagrajena. Zavedati se dogajanja, je človeška stvar. Vsaj tako smo mislili …
Oktober, 2009. Težek dan je za mano. Jurij me je obvestil, da se je smrtno ponesrečil naš prijatelj in načelnik, Franc Oderlap. Z žalostjo v srcu se popoldan odpravim na sprehod v bližnji gozd na Obistove skale, spremljata me Brina in Tija. Naenkrat opazim, da sta se Brini sumljivo postavili obe ušesi strumno pokonci … nekaj je zavohala, sprva pomislim na divjad. Predaleč pred mano sta, da bi klical za njima in kmalu že izgineta za robom. Pa ne ravno danes … kmalu zaslišim neobičajno in neumorno lajanje. Kličeta me? Pospešim korak. Ko se približam, zagledam na tleh obnemoglega lovca, ki je padel na strmem pobočju pri lovljenju gamsa. Tija laja na varni razdalji desetih metrov, Brina je tik ob njem. Že več ur nemočno leži huje poškodovan. »Ke ste tk dolgo hodli, nobedn me ni ču, a si vido gamsa, če bi mel puško …« Umirim ga, pokličem 112 in reševalna akcija je stekla.
Brina je tistega dne začutila, da nekdo potrebuje njeno pomoč in se je zavedala, da mora pomagati. Imela je človeški občutek, ki ga primanjkuje mnogim ljudem.

Žal pa se vse akcije reševalca, človeškega ali pasjega, ne končajo srečno. Plaz pod Raduho, kjer je Brina tolikokrat trenirala, je postal ena najpomembnejših in hkrati ena najbolj žalostnih izkušenj v njeni reševalni karieri.

Februarja, 2010 se s psičko Tijo odpravim na Bistriško špico. Brino pustim doma, stara je deset let, zato je na turno smučanje ne vzamem več s sabo. Odhod od doma je vedno težak. Brina čuti, da grem v hribe, kjer me je zvesto z veseljem spremljala že desetletje, zdaj pa jo puščam doma.
Malo pred Lužami parkiram in odrinem proti Bistriški špici. Uživam v zimski idili in tišini, ki jo ruši samo rahel zvok drsenja smučk po snegu. V vrhnjem delu, ko se smrekov gozd zaključi in se z višino ter vetrom borijo le še borovci, me, kot po navadi, na Bistriški špici pričaka močan veter. Oblečem še vetrovko, potegnem kapuco preko glave in nadaljujem. Ob zvoku vetra in plesu ostrih kristalov, ki se mi zabadajo v obraz, hitro prispem na vrh. Iz nahrbtnika potegnem telefon, da bi pogledal na uro in bežno še proti pozivniku, ko presenečen zagledam sporočilo: Plaz na Raduhi odnesel tri planince. V močnem vetru in zakrit s kapo ter kapuco nisem slišal pozivnika. Pokličem nekaj prijateljev reševalcev, a nobenega ne dobim na telefon, nato še hčerko Aljo, naj pripelje Brino do Šumela (križišče, ki ga bom v smeri Raduhe prečkal). Na skrajni meji še sprejemljivega tveganja oddrvim proti dolini. Preveč znanja imam o plazovih in zavedam se, da je pomembna vsaka sekunda. Pri Šumelu, kjer me že čaka Alja, obstojim samo za nekaj trenutkov, da v avto skoči še Brina in oddrvim proti Bukovniku. Kmalu me dohitita, v zadnjih letih najboljša koroška alpinista, Grega Lačen in Matej Flis. Nista gorska reševalca, vendar sta nam ob gorskih nesrečah že večkrat priskočila na pomoč. Grega me prehiti in obstoji: »Prid u moj avto, zgora je led na cesti, ne vem, če boš pršo grta.« Ko pridrvimo do Bukovnika, nas pobere helikopter slovenske vojske, ki je že odložil prve reševalce na plazu … Čez nekaj minut stojimo na začetku velikega plazu, ki se je utrgal pod steno Male Raduhe in se ustavil na balvanih nad staro kočo, ki jo je prav tako pred leti porušil plaz.
Ozrem se proti steni in nekje na sredini plazu zagledam Petra in Bojana, ki pregledujeta plaz, če bi bilo karkoli na površini. Vendar zasute v kratkem času lahko najde samo reševalni pes.
Pokleknem k Brini, ki ji v resni situaciji bolj zaupam (Tija si mora še nabrati izkušenj). Začnem rutinski ritual iz mnogih treningov. Poskušam se umiriti, da nervoze ne bi prenašal na njo. Nato sledi ukaz – išči! Nekje v ozadju se sliši ropot helikopterja, Brina pa nam s kopanjem kmalu nakaže, kje je zasuti. Zakličem: »Brina je našla prvega zasutega!« Matej se čudi, kako hitro ji je uspelo. V podzavesti slišim požrtvovalne glasove reševalcev: »Hitro, mudi se, ahti na glavo, daj psa bk …« Brini ni jasno, vedno je bila za najdbo nagrajena in je sledila igra, zdaj pa ne sme zraven. Vendar čas se izteka in treba je iskati naprej. Ko jo ponovno pripravljam na iskanje, se še enkrat poskuša vrniti k najdenemu, a jo usmerim naprej: »Brina, še enega moramo poiskati.« Ne potrebuje dolgo … še z večjo vnemo zakoplje in nam pokaže tudi drugega globoko zasutega nesrečnega planinca. Scena se ponovi … Primem Brino in jo potegnem stran. Prihaja vedno več reševalcev, tudi zdravnika. Naju ne rabijo več, zato se umakneva. Brini ni jasno, zakaj nobene pohvale, kaj je narobe, če pa je vse naredila tako kot vedno. Oprosti Brina, bila si odlična, igrala se bova naslednjič … še velikokrat. Umakneva se z mesta nesrečnega dogodka proti planinski koči.
Minilo je 16 let … 16 prekratkih let. Pogled se še ni navadil, da je mesto, kjer je pred hišo ležala
Brina, prazno. Še vedno uhaja tja v upanju, da bo na travi ležal siv gobček.

Ko vstopi v tvoje življenje pes, ga imaš rad z vsem srcem. V njem najdeš zvestega prijatelja, navihanega pajdaša, ali zgolj bitje, ki mu posvetiš svojo skrb in pozornost. Vendar pride čas, ko se je treba posloviti … takrat ne odide le pes, ampak vzame s sabo tudi del srca.
Milan in Alja Plesec